V torek, 11. marca 1964, se je v takratnem Domu družbenih organizacij v Ilirski Bistrici (današnji Sokolski dom), zbralo 17 ljubiteljev radijske tehnike, na ustanovnem občnem zboru društva, ki so ga takrat delovno poimenovali Radio klub Ilirska Bistrica. Ustanovni občni zbor je vodilo delovno predsed- stvo v sestavi Ado Muha – predsednik, Mitja Derenčin – član in Jože Jonke – zapisnikar. Za overovatelja zapisnika pa sta bila izbrana Alojz Štrukelj in Anton Šuštar.

Začetki

V uvodu je Alojz Štrukelj, takratni predsednik občinskega sodišča Ilirska Bistrica, obrazložil namen ustanovitve radiokluba. Poudaril je, da je pomembno združiti pomembno s koristnim in s tem izkoristiti svoj prosti čas za širjenje svoje strokovne izobrazbe. Koristnost pa se odraža na več načinov, med ostalim tudi s krepitvijo obrambne moči države. Še pomembneje pa je, da dobre radijske zveze koristijo ob raznih katastrofah, kot so velike poplave, potresi in druge elementarne nesreče. Ob tem je spomnil na pomembno vlogo radioamaterjev ob katastrofalnem potresu leto poprej – leta 1963 v Skopju. Povedal je tudi, da po njegovem mnenju, število radioamaterjev izraža tudi razgledanost – civiliziranost neke države. Spomnil je tudi na odgovornost radioamaterja, ko se pojavi v etru, saj ne predstavlja samo sebe ali svojega kluba, ampak tudi svojo državo, zato mora strogo upoštevati radioamaterski kodeks in predpise, ki urejajo to dejavnost.

V takratni upravni odbor radio kluba so bili izvoljeni Alojz Felicijan kot predsednik, Jožko Smrdelj kot tajnik, Milena Samsa kot blagajnik, Anton Primc, kot gospodar in Danilo Glažar (S51FU, silent key), kot šef sprejemno oddajne sekcije. V nadzorni odbor pa so bili še izvoljeni Alojz Štrukelj, kot predsednik ter Momčilo Radivojević in Emil Volk kot člana. S 15. aprilom 1964 je Skupščina Občine Ilirska Bistrica, Odsek za notranje zadeve, izdala odločbo, s katero se dovoli ustanovitev Radiokluba “Snežnik” s sedežem v Ilirski Bistrici. S tem dnem je bilo društvo tudi uradno registrirano pod sedanjim imenom. Slabe tri mesece kasneje, 8. julija 1964, je Republiški sekretariat za promet SRS izdal dovoljenje za postavitev radijske postaje na sedežu društva na Jurčičevi 1 v Ilirski Bistrici (takrat bivša osnovna šola) s klicnim znakom YU3DGO.

V radioklubu so se od vsega začetka zavedali, da je potrebno čim prej pridobiti in usposobiti za radioamatersko delo nove člane, saj so ob ustanovitvi imeli licenco za delo na radijskih postajah le Danilo Glažar (operater takratne II. klase), Anton Primc (operater takratne III. klase) in Leon Stanič (S55SL) , ki pa je bil ob ustanovitvi društva službeno odsoten, saj je bil profesionalni radio- telegrafist na ladjah Splošne plovbe. Tako so kmalu organizirali osnovni tečaj o osnovah elektro in radijske tehnike, ki so ga uspešno, na izpitu 14. julija 1964, zaključili tečajniki Vojko Valenčič (kasnejši profesor na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani), Ivan Skok, Žarko Klanjšček in Boris Hrvatin.

Radioklub je v tistem začetnem času razpolagal s 100 W oddajnikom amaterske izvedbe, s frekvenčnimi obsegi 3,5, 7 in 14 MHz ter dvema žičnima antenama amaterske izvedbe – long wire in Windom. Že v začetnem obdobju so spoznali dobro lokacijo Snežnika in njegove okolice za sodelovanje na UKV tekmovanjih, na katerih so uporabljali doma narejeno radijsko postajo AO-10 in Elradovo TV anteno.

Danilo Glažar (S51FU) med portable delom, okoli 1968

Rado Jurač (S52OT) med portable delom, leta 1974

Radioklub zraste in se utrdi

Radioklub je žal kmalu izgubil svoje prve prostore na Jurčičevi 1 v Ilirski Bistrici, ker se tja vseli Ljudska univerza, pa tudi Danilo Glažar, kot profesionalni radiotelegrafist, odide na delo na tujo ladjo in s tem radio klub izgubi gonilnega operaterja začetnega obdobja društva, ki je skrbel za aktivno delo radio kluba.

Radio klub tako ponovno zaživi tekom poletja leta 1973, ko vodstvo prevzame Ivan Bergoč (S52BI) ter v društvu začneta aktivno delovati Maks Ivnik in Rado Jurač (S52OT). Takrat so uredili svoje prostore v OŠ Dragotin Kette, odkupili pa so tudi stavbo radijskega svetilnika Zvezne uprave za zračno plovbo SFRJ na Hribu Svobode v središču Ilirske Bistrice ter v njej uredili sprejemno oddajno sekcijo. S pomočjo razumevanja Občine Ilirska Bistrica, oddelka za obrambo – Civilne zaščite, se je pridobilo tudi sodobne radijske postaje, za KV Trio TS-510 in za UKV Trio TS-700. To je bil tudi čas, ko se je vsako leto usposobilo od 5 do 20 novih radioamaterjev.

Tekom 1980-ih let postane društvo tudi izredno aktivno v UKV tekmovanjih iz vrha Snežnika, kjer si je v dogovoru s Planinskim društvom Snežnik Ilirska Bistrica uredilo svojo tekmovalno lokacijo in prostore v samem planinskem domu.

Dobre rezultate so dosegali pionirji in pionirke RK Snežnik tudi na ARG tekmovanjih in sicer Sandra Seketin, Martina Grlj, Tomaž Bergoč, Robert Jagodnik, David Škrlj (S57NO), Mojmir Grlj in še nekateri drugi. V radioklub so se takrat priključili naslednji člani društva, ki so aktivni tudi danes in še vedno predstavljajo okostnico društvenega delovanja, kot so Mirko Vrh (S57MWR), Radivoj Šajn (S52UI), Marko Mezgec (S52MC), Stojan Černač (S56FQC), Vili Benigar (S57UIC), Pavle Reberc (S57RA), Leon Fajdiga (S51LF), Darko Štemberger (S51FO), Henrik Pugelj (S57HZO) ter Željko Božič (S52ZB, silent key), ki se je še posebej udejstvoval na konstruktorskem področju.

V tem obdobju je bil radio klub zelo prisoten v raznih športnih ter drugih aktivnostih v občini in izven nje, kot so oskrba z zvezami ter zagotavljanje prenosov v živo za potrebe Radia Koper in Radia Ljubljana iz zimskih vzponov na Snežnik, oskrba z zvezami v okviru Rally Saturnus na Ilirsko Bistriškem in Postojnskem skupaj z radioamaterji iz Postojne in Sežane, konjeniška tekmovanja v Hrušici in Slopah, tek po ulicah Ilirske Bistrice, povezave med starši doma in otroci, ki so letovali v Novem Gradu, sodelovanje v aktivnostih tabornikov – JOTA, in usposabljanje ter kondiciranje telegrafistov za potrebe vojske in teritorialne obrambe.

Mladi člani ob delovni akciji na vrhu Snežnika, začetek 1980ih

Maks Ivnik, vodja tečajev in mentor mnogim, v PPSu na Hribu Svobode leta 1975

Mlada ARG ekipa v Tacnu, cca 1982

Majski Contest s Snežnika za 1. maja v začetku 1980-ih

Radioamaterji pomagamo

Še posebej se je radio klub izkazal ob nekaterih elementarnih nesrečah. Ob katastrofalnem potresu 6. maja 1976, ki je zajel območje v sosednji Furlaniji ter pri nas Tolmina in Breginskega kota, so naši člani takoj vzpostavili adioamaterske radijske zveze s prizadetim območjem in vodili mrežo za nevarnost na radijskih valovih, ki je zagotavljala varen in hiter prevoz šotorov, kamp prikolic in drugega potrebnega materiala na prizadeto območje, za kar so tudi prejeli posebna priznanja. Posredovali so tudi pri nujnem prevozu zdravil iz Dunaja do Dubrovnika in s tem pomagali rešiti življenje mlademu dečku iz Nemčije, ki je tam letoval in hudo zbolel. Sodelovali so pri zagotavljanju operativnih zvez med gasilskimi društvi pri gašenju velikih požarov na področju Gomancev pri Ilirski Bistrici, takrat skupaj z kolegi radioamaterji iz Opatije, ter pri velikih požarih na Milanji in drugje v okolici Ilirske Bistrice. Ob velikih poplavah so člani dežurali na kritičnih točkah (most v Trpčanah, most v Rečici, mosti pri Topolcu, pri Jakši, pri Ambrožiču, pri Sotlarju, …) in preko radijskih postaj obveščali občinski štab za civilno zaščito. Nepogrešljivi so tudi bili v vseh akcijah Nič nas ne sme presenetiti (NNNP), saj so zagotavljali povezavo vseh dvajsetih krajevnih skupnosti z občinskim vodstvom. V 1980ih letih je radioklub prodobil odlične prostore v takratnem domu JLA (sedaj Dom na Vidmu), ki so omogočali izvajanje mnogih aktivnosti. Na žalost je slednje prostore po osamosvojitvi Slovenije tudi izgubil.

Skoraj vsi takratni člani radiokluba so aktivno sodelovali v osamosvojitveni vojni 1991. leta, bodisi v štabu in enotah TO, Občinski enoti za zveze, Regijskem centru za obveščanje ali pa drugod. Tisti, ki niso bili člani enot, pa so na terenu zbirali podatke o premikih enot in vozil JA, prisluškovali njihovim radijskim zvezam in preprečevali delovanje njihovih zvez z ustvarjanjem radijskih motenj.

V obdobju, ko se je razplamtela vojna na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, so se mnogi ubežniki zatekli v begunski center v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Ker niso imeli drugih povezav in jih je skrbelo za njihove sorodnike, ki so ostali na vojnem območju, so se dnevno zatekali k radioamaterjem, ki so po radijskih zvezah stopili v stik s kolegi iz teh območij in poskrbeli, da so dobivali iskane informacije.

Pride nov rod

Začetek 1990ih radio klub, zaradi izgube prostorov v domu JLA po osamosvojitvi Slovenije, prične s krajšim zatišjem v svojem delovanju. Zatišje se prekine, ko se v radioklub začne vključevati nova generacija radioamaterjev, ki je že bila organizirana v okviru CB Kluba. Med še danes aktivnimi v radio klubu so to Ognjen Antonič (S56OA), Uroš Poročnik (S51BO), David Poljšak (S56S), Dejan Frank (S57F), Vincenc Matko (S57LVZ), Domen Vodopivec (S57DV). V nekoliko kasnejšem obdobju se slednjim priključijo tudi nekateri aktivni planinci in gorski reševalci, kot so Hinko Poročnik (S56ED), Bojan Gorjanc (S57MBG), Egon Butinar (S57MEB), Janko Ferlež (S56RJF) ter gasilci Rutar Boštjan (S56VID), Rože Primož (S56RP) , Tomo Boštjančič (S56ZST), Klemen Celin (S56CK) ter še nekateri drugi. V drugi polovici 1990ih let je radioklub dosegel tudi največje število aktivnih članov, ki je bilo v špici preko 120. V obdobju od leta 1973, pa do danes, je radioklub usposobil več kot 350 radioamaterjev operaterjev.

Tekmovalna dejavnost

Radio klub se je z tekmovalno dejavnostjo ukvarjal vse od svojih začetkov, največ na UKV pordročju. Največje tekmovalne uspehe in tudi nekatere rekorde na UKV in višjih področjih, pa je radio klub dosegel v drugi polovici 1980ih let, ko je bil radioklub iniciator združitve radioamaterjev s širšega območja Slovenije, ki so s svojo opremo in znanjem ter skupnim trudom pod imenom Contest group Snežnik dosegali mnoga prva mesta v mednarodnih in nacionalnih UKV tekmovanjih. Med še danes znanimi obrazi, ki so bili takrat člani Contest group Snežnik, so Branko Zemljak (S57C), Adi Voh (S55M), Stojan Kuret (S51WI), Matjaž Vidmar (S53MV), Robert Vilhar (S53WW), Stanko Šantelj (S55AW), Alojz Poberaj (S51JN), Tone Krajnc (S57Q), Bojan Sojer (S57TW), Miha Habič (S51FB), Marko Čebokli (S57UUU) ter še nekateri drugi.

Pisana druščina Contest Group Snežnik leta 1987

Zaradi jasno izražene želje večine članov radiokluba, da se tekmovanj udeležujejo samo člani radiokluba, je v sredini 1990-ih prenehala s svojimi aktivnostmi Contest group Snežnik. Takrat je sodelovanje na UKV tekmovanjih z vrha Snežnika prevzela ekipa članov radio kluba pod vodstvom Pavleta Reberca (S57RA), ki je tudi dosegla precej vrhunskih rezultatov.

Zadnje desetletje se ekipa radiokluba z vrha Snežnika, pod tehnično taktirko Leona Fajdige, S51LF, udejstvuje in dosega vrhunske rezultate prvenstveno na UHF področju in sicer na 432 in 1296 MHz.

Moderni časi

Ker vse od osamosvojitve Slovenije naprej, radio klub ni imel sreče s prostori društva v Ilirski Bistrici, se je veliko pozornosti in sredstev usmerjalo v urejanje lokacije na vrhu Snežnika. Preskok v miselnosti in odnosu do narave, se je zgodil po letu 2000, ko so k aktivnostim za urejanje radioamaterskih prostorov na Snežniku pristopili ter jih vodili simpatizerji in polni člani radio kluba, ki so tudi aktivni planinci in gorski reševalci. Še posebej so se s svojim delom izkazali Mirko Vrh (S57MWR), Janko Ferlež (S56RJF), Stanko Samsa, Egon Butinar (S57MEB) in Evgen Poklar – Bogdan, ki so poskrbeli za prenovo prostorov, zamenjavo oken, ter namestitev solarne elektrarne za potrebe celotnega planinskega doma na Snežniku.

Aktivnost v društvu je spet živa odkar smo si uredili nove prostore v objektu bivše vojašnice Ilirska Bistrica. Čeprav so premajhni, nam vendarle omogočajo, da se v njih redno tedensko dobivamo ter organiziramo redna tedenska srečanja, radioamaterske tečaje in druge aktivnosti.

Ves čas svojega delovanja je radioklub aktivni član Zveze radioamaterjev Slovenije, kar se kaže tudi skozi dejstvo, da je bil Ivan Bergoč (S52BI) več mandatov član UO ZRS ter en mandat tudi predsednik ZRS, Rado Jurač (S52OT) tudi član UO ZRS ter dva mandata podpredsednik ZRS ter Ognjen Antonič (S56OA), ki je trenutni podpredsednik ZRS.